Študije o varnosti in učinkovitosti cepiv, na podlagi katerih Javna Agencija za Zdravila in Medicinske Pripomočke (JAZMP) izda dovoljenje za promet na slovenskem tržišču, so v Sloveniji zaščitene kot poslovna skrivnost (68. člen ZZDR-2). Do njih nima dostopa NIHČE (ne, tudi zdravniki in raziskovalci ne). Zdravniki se s tem sicer očitno čisto nič ne obremenjujejo, saj po mojem vedenju ne oni kot posamezniki ne zdravniška združenja niso nikoli podala zahteve za dostop do teh študij. To sem aprila 2013 storila šele jaz. JAZMP je mojo zahtevo zavrnil. Od takrat je zadeva že dvakrat šla skozi Upravno sodišče, ki je v drugo ugodilo moji tožbi (sodba št. IU 1520/2016-80) ter zadevo ponovno vrnilo v odločanje Informacijski pooblaščenki (IP). In boj se odvija naprej. Tisto, kar je pri vsej tej zgodbi najbolj fascinantno, pa so argumenti JAZMP-ja in IP-ja. Če slučajno še vedno gojite kakršnekoli iluzije o integriteti, strokovnosti in poštenosti javnih institucij, si preberite spodnji blog. Ne bo vam žal - ta komedija/farsa/tragedija presega najbolj bujno domišljijo. 

Avtizem oz. motnje avtističnega spektra (MAS) so v strmem porastu. Pred letom 1980 je MAS imel približno 1 na 2.777 otrok. Danes, eno generacijo kasneje, v ZDA za MAS-om trpi že 1 na 59 otrok, v Sloveniji pa naj bi bilo avtističnih otrok več kot 1 na 100. Ta porast je realen ter tako množičen, da ga ni možno več prikriti. Toda namesto da bi se ukvarjali z vzroki vedno večjega števila nevrološko in imunološko poškodovanih otrok, smo priča vedno močnejšim trendom normalizacije, relativizacije, romantizacije in celo glorifikacije avtizma. Vedno bolj se krepi diskurz, ki avtizem predstavlja kot "poseben", "čudovit", kot zgolj "nevrološko različnost" ali celo kot "evolucijski napredek". Tovrsten diskurz, ki se, kako ironično, običajno odeva v plašč dobrote, odprtosti in sprejemanja drugačnosti, ni samo izjemno krut in žaljiv do avtističnih otrok in njihovih družin, temveč je tudi nevaren, škodljiv in nesprejemljiv. 

Recenzija knjige s strani nizozemskega zdravnika dr. Jannesa Koetsierja:

"Gre za veličastno študijo. (...) Ta knjiga je zelo uporabna za vse, ki si želijo vedeti. Vsak politik bi moral prebrati, kaj se dogaja".

Recenzija knjige s strani Davida Brownsteina, dr. med., družinskega zdravnika iz ZDA:

"Knjiga Ideološki konstrukti o cepljenju bi morala biti obvezno branje za vse izvajalce zdravstvenih storitev. Je dobro organizirana in v celoti podprta z viri. Dr. Černičeva je pregledala literaturo s področja cepljenja ter predstavila močne dokaze, da je sprejemanje trditve 'cepiva so varna in učinkovita' morda neustrezno. 

Recenzija knjige s strani dr. Jayne LM Donegan, splošne zdravnice in homeopatinje iz Londona:

"Gre za podrobno raziskano, učeno in zelo berljivo delo, ki ne bo razočaralo niti najbolj natančnega raziskovalca ali starša, ki želi imeti številne teme in reference v zvezi s cepivi in zdravstvenimi politikami logično urejene na enem mestu. (...) Ta knjiga je namenjena vsem tistim, ki si želijo prebrati celovito, referenčno delo o vseh vidikih cepilne znanosti in politike. Ne morem je dovolj močno priporočiti. Kupite in preberite jo. Zadovoljni  boste, da ste jo".  

Recenzija knjige s strani Dr. Stephanie Seneff, znanstvenice z ameriškega inštituta MIT:

"Ta knjiga je dokaz, da proticepilstvo temelji na znanosti! Ta nova knjiga je mojstrovina, ki predstavi podrobne znanstvene argumente, zakaj cepiva niso takšna panaceja, za kakršno jih razglašajo. Je zelo dobrodošla dopolnitev naraščajoče zbirke literature, ki razkriva škodo, ki jo cepilni program povzroča našim otrokom.  

dr. Mateja Černič

Kot ste morda zasledili, bi morala 17. 4. 2018 v okviru 12. Goriških dnevov knjige potekati tudi predstavitev moje knjige Ideološki konstrukti o cepljenju. Goriška knjižnica Franceta Bevka pa je samo nekaj ur pred predvideno predstavitvijo dogodek nenadoma umaknila iz svojega programa. Ob tem je na svoji FB strani objavila zelo zanimivo razlago: "Goriška knjižnica je bila s strani strokovne javnosti opozorjena na problem kakovosti dela z znanstvenega vidika. Glede na to, da strokovnosti nismo preverjali, smo se odločili, da dogodek umaknemo iz programa 12. GDK". 

Dr. Srećko Sladoljev, vodja Oddelka za raziskovanje na Imunološkem zavodu v Zagrebu je v službenem dopisu izpostavil tudi mojo knjigo Ideološki konstrukti o cepljenju ter med drugim zapisal: "To delo si zasluži, da postane del obvezne literature za študente medicinskih fakultet, po en izvod pa bom zaradi izobraževanja osebno dostavil hrvaškim avtorjem t.i. 'Deklaracije o obveznem cepljenju' - Hrvaški zdravniški zbornici (HKL) in Hrvaškemu zavodu za javno zdravje (HZJZ) ter ministru za zdravje kot korektivo". 

Recenzija knjige s strani srbske zdravnice dr. Jovane Stojković, specialistke psihiatrije:

"Intenzivna histerija v zvezi z vprašanjem obveznega cepljenja je prisotna širom Evrope in sveta. Z naraščanjem pritiskov zdravstvenih oblasti narašča tudi število strokovnjakov in laikov, ki preizprašujejo dogmo o nujnosti cepljenja in čredni imunosti kot psevdoznanstveni argument za odvzemanje osnovnih človekovih pravic. Študiozno delo dr. Mateje Černič, ki je s sociološkega vidika osvetlila prakso, ki je sodobno medicino ponesla na današnji piedestal, predstavlja žarek svetlobe v hipohondersko-potrošniškem mraku korporativne medicine.

Recenzija knjige s strani hrvaške zdravnice Lidije Gajski, dr.med., specialistke interne medicine:

"...Mateja Černič je potrdila svoje hipoteze - javni diskurz v prid cepljenja nima opore v znanstvenih ugotovitvah, argumenti, s katerimi se podpira cepljenje pa so večinoma ideološke narave. Prevladujoče stališče o cepljenju je proizvod interesov skupin, ki posedujejo družbeno, politično in ekonomsko moč. (...) Mateja Černič razkriva tiste, ki vodijo cepilno politiko, odločena pa je tudi do potankosti raziskati in odkriti resnico o predmetu, predstaviti izkušnje družin ter analizirati družbeni vidik in kontekst cepljenja. Pripravljena je postaviti pod vprašaj samo paradigmo cepljenja, prav tako pa tudi druge paradigme, npr. tisto o objektivni in humani naravi znanosti in medicine. Ne boji se zavzeti stališča v okoliščinah, ki ne samo da ne spodbujajo takega pristopa, temveč lahko vodijo k profesionalni in osebni škodi. Vse to priča o izjemni znanstveni in človeški integriteti avtorice knjige. (...) Takšni znanstveniki in intelektualci so zelo redki in dragoceni. Zato v tej recenziji ni poudarka na analizi vsebine knjige, čeprav je vsekakor potrebno poudariti, da gre za pravo enciklopedijo znanja z množico podatkov o karakteristikah cepljenja in cepiv. Poudarek je na osebnosti avtorice, ki si zasluži vse pohvale, ohrabritev in podporo za morebitna nadaljnja raziskovanja. Kajti drznost, resnicoljubnost, raziskovalna strast in marljivost, ki krasijo Matejo Černič, nam dajejo razlog, da se z radostjo nadejamo še kakšne knjige...". 

dr. Mateja Černič

V Sloveniji je vedno več s cepivi poškodovanih otrok. Porast št. otrok, ki trpijo zaradi astme, atopijskega dermatitisa, hudih alergij, epilepsije, motenj govora, motenj gibanja, zaostanka v razvoju, avtizma in drugih tipičnih pocepilnih poškodb je grozljiv. In to je tudi glavni razlog, da danes vse več staršev zavrača cepljenje svojih otrok. Glavnino “anticepilcev” namreč še vedno predstavljajo starši, ki so svoje otroke cepili, bili morda celo goreči zagovorniki cepljenja, verjeli zdravstvenemu sistemu, nato pa so izkusili pocepilne poškodbe. In so ostali sami z bolnim in poškodovanim otrokom. Sistem jih izpljune in izvrže, stranske učinke se zanika, zdravljenje je praviloma povsem nezadostno, o kakršnikoli odškodnini lahko le sanjajo. Nekaterim uspe, da si pridobijo dovolj ustreznega znanja ter ob enormnem vložku časa, truda in denarja otroku vsaj do neke mere povrnejo zdravje. Za tiste, ki teh resursov nimajo, se pekel nikoli ne zmanjša. V nadaljevanju objavljam boleče iskren zapis matere, Marjete Bizaj, ki je s svojim otrokom prehodila trnovo pot pocepilh poškodb. Preberite ga - z možgani in srcem. 

 dr. Mateja Černič

Razmere na področju cepljenja se zaostrujejo, tako na globalni kot na nacionalnih ravneh. Posledično se med obema stranema bije vedno ostrejši in intenzivnejši boj. Ko govorimo o besednem boju, se pro-cepilna stran - od predstavnikov institucij do anonimnih internetnih komentatorjev - poslužuje zlasti dveh taktik: prepovedi diskurza ter poskusov osebne in profesionalne diskreditacije. Nekaj tovrstnih poskusov sem bila deležna tudi sama, pričujoči blog, zlasti njegov zaključek, pa je odgovor nanje.

dr. Mateja Černič

Masovno cepljenje otrok s hepatitisom B je ena izmed večjih absurdnosti cepilnih programov. Marsikje (ZDA, Avstralija, po novem tudi Anglija) cepijo otroke že ob rojstvu, v Sloveniji pa pred vstopom v šolo. To je, zlasti če je zakonsko obvezno, popolnoma neupravičeno in neopravičljivo, saj je pri otrocih tveganje okužbe s hepatitisom B, do katere privede predvsem tvegano vedenje (hepatitis B se prenaša predvsem preko krvi in semenske tekočine) izredno majhno. To je lepo razvidno tudi iz podatkov o okužbah v obdobju pred uvedbo rutinskega cepljenja otrok. 

dr. Mateja Černič

V javnosti je dokaj trdno zasidrano mnenje, da so zdravniki dobro podkovani o zdravilih in cepivih, ki jih vsakodnevno uporabljajo v svoji zdravniški praksi. Da redno spremljajo strokovno literaturo ter se temeljito poglabljajo v znanstvene študije. Da so naštudirani strokovnjaki v pravem pomenu besede. No... realnost je "malce" drugačna. Kako zelo drugačna, je že pred leti v svoji odlični študiji razkrila zdravnica Lidija Gajski. Jaz pa v nadaljevanju opisujem primer svoje lastne pediatrinje, ki ni prebrala niti ene študije o varnosti in učinkovitosti cepiv in zdravil, ki jih vsakodnevno predpisuje svojim malim pacientom. Ker nima časa. In ker ne vidi niti najmanjšega razloga, zakaj neki bi morala brati znanstvene študije.  Menda to nikakor ni njena naloga.

dr. Mateja Černič

Seveda me razveseli, kadar se o moji monografiji, Ideološki konstrukti o cepljenju, razpravlja v medijih. Prav tako me veseli, da se tudi kak pediater "prebije skoznjo". Vendar pa pediatrinja Alenka Rus odseka knjige, o katerem je bilo govora v radijski oddaji "Cepljenje - žrtev lastnega uspeha", očitno ni dovolj natančno prebrala, saj je podala povsem napačne trditve. Ker gre za pomembno tematiko - dostopnost študij o varnosti in učinkovitosti cepiv, na podlagi katerih Javna Agencija za Zdravila in Medicinske Pripomočke (JAZMP)  izda dovoljenje za promet  - podrobneje pojasnjujem situacijo. Na kratko pa: NE, gospa Rus. Tudi vi nimate dostopa do študij, ki jih JAZMP in slovenska zakonodaja varujeta kot poslovno skrivnost. Ne vi, ne jaz, ne kdorkoli drug. 

dr. Mateja Černič

Ob evropskem in svetovnem tednu cepljenja, ki letos poteka od 24. do 30. aprila, si velja zastaviti sledeče vprašanje: kako skrbno in strokovno se Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) loteva priprave in evaluacije programov obveznega cepljenja otrok? Odgovor je: skrajno malomarno in nestrokovno. Čeprav je NIJZ glavna institucija, zadolžena za pripravo in izvajanje programov cepljenja, nima in ne vodi evidence o preteklih cepilnih shemah (kdaj je bil uveden ali opuščen posamezen odmerek posameznega cepiva). Pa čeprav je podrobno poznavanje in analiziranje cepilnih shem, sedanjih in preteklih, eden bistvenih predpogojev za dejansko, utemeljeno, dolgoročno evalvacijo programov cepljenja, torej za načrtovanje, spremljanje, vrednotenje in izvajanje programov. Ne morete verjeti, da NIJZ resnično ne razpolaga s tako osnovnimi podatki? Preberite celotno zgodbo. 

dr. Mateja Černič

Cepljenje se promovira kot "največji čudež medicine", vendar pa podrobnejša analiza najbolj zasidranih trditev o cepivih (o varnosti, učinkovitosti, stranskih učinkih, študijah, čredni imunosti, itd.) jasno pokaže, da gre v prvi vrsti za ideološke konstrukte, torej za interesno pogojene konstrukte realnosti. Z drugimi besedami, da so trditve, s katerimi se legalizira in legitimizira množično cepljenje nepopolne, zavajajoče ali celo povsem lažne. V nadaljevanju bloga je povzetih 21 takšnih neresničnih cepilnih postulatov. 

dr. Mateja Černič

Kdor misli, da so cepiva pred vstopom na trg podvržena dolgoletnim, rigoroznim znanstvenim raziskavam, se žal krepko moti. Študije o varnosti in učinkovitosti cepiv, tudi tiste, na podlagi katerih cepiva pridobijo dovoljenje za promet, so namreč pravi metodološki zmazki. Dobesedno.  Zasnovane so tako, da še zdaleč ne razkrijejo (ne morejo razkriti) niti vseh kratkoročnih stranskih učinkov cepiv, srednje- in dolgoročnih pa sploh ne. Posledično te študije ne omogočajo realne ocene dejanske varnosti in učinkovitosti posameznega cepiva. Z drugimi besedami: cepiva,  s katerimi so vsako leto cepljeni milijoni otrok, niso bila nikoli ustrezno preizkušena. In državne agencije (JAZMP, NIJZ, itd.), ki naj bi skrbele za varnost državljanov ter na trg spuščale zgolj dokazano varna in učinkovita cepiva, za katerimi stojijo metodološko ustrezno zasnovane študije, te svoje temeljne naloge preprosto ne opravljajo.