"(Ne)kompetentni starši in (ne)kompetentni zdravniki"

dr. Mateja Černič

 

V Sloveniji je vedno več s cepivi poškodovanih otrok. Porast št. otrok, ki trpijo zaradi astme, atopijskega dermatitisa, hudih alergij, epilepsije, motenj govora, motenj gibanja, zaostanka v razvoju, avtizma in drugih tipičnih pocepilnih poškodb je grozljiv. In to je tudi glavni razlog, da danes vse več staršev zavrača cepljenje svojih otrok. Glavnino “anticepilcev” namreč še vedno predstavljajo starši, ki so svoje otroke cepili, bili morda celo goreči zagovorniki cepljenja, verjeli zdravstvenemu sistemu, nato pa so izkusili pocepilne poškodbe. In so ostali sami z bolnim in poškodovanim otrokom. Sistem jih izpljune in izvrže, stranske učinke se zanika, zdravljenje je praviloma povsem nezadostno, o kakršnikoli odškodnini lahko le sanjajo. Nekaterim uspe, da si pridobijo dovolj ustreznega znanja ter ob enormnem vložku časa, truda in denarja otroku vsaj do neke mere povrnejo zdravje. Za tiste, ki teh resursov nimajo, se pekel nikoli ne zmanjša. V nadaljevanju objavljam boleče iskren zapis matere, Marjete Bizaj, ki je s svojim otrokom prehodila trnovo pot pocepilh poškodb. Preberite ga - z možgani in srcem. 

Zapis Marjete Bizaj:

 

"31.1.2018 sta DeSUS in SMC vložila predlog novele zakona o nalezljivih boleznih, ki bo starše razglasil za nekompetentne odločanja, kdaj je otrokovo stanje neprimerno za cepljenje. Po noveli zakona naj bi se staršem odvzela pravica vložitve predloga o opustitvi cepljenja. Po novem, bi lahko to storil samo še zdravnik. Otrok ki ni cepljen po tem zakonu nebi mogel v vrtec.

 

Leta 2010 se nama je rodil prvi otrok. Moj sin je bil cepljen po veljavnem programu slovenske cepilne politike. Kot vestna mama sem na dan natančno hodila po doze cepiv v veri, da delam najboljše za svojega otroka. 

Otrok je po vsakem cepivu imel neželene učinke. Čeprav je pediatrinja vztrajno trdila, da to ne more biti od cepiv, da nekaj delamo narobe  z otrokom in vztrajala, da z otrokom jaz ne ravnam prav. Ko sem par let zatem pregledovala njegovo kartoteko, o vseh teh težavah, ki jih bom napisala spodaj ni bilo ničesar vpisanega v zdravstveni karton. Za našo pediatrinjo to niso bili pomembni podatki, ki bi jih vpisala v otrokov karton. In na podlagi tega kartona in njihovega mnenja, naj bi se zdravniki odločali ali je moj otrok utrpel kakšne posledice cepljenja in ali je še primeren za cepljenje?

 

Otrok je po prvi dozi Pentaximapri treh mesecih dobil motnje hranjenja in spanja, spali zaradi kričečega joka nismo nič, saj je bil jok neprestan, neutolažljiv, dolgotrajen. Bil je razdražen, začel ga je motiti vsak zvok, vsak premik.  Med 4 in 9 mesecem sem opazila, da je otrok v spanju nenadoma na široko iz nič odpiral oči, se zakrčil, stiskal pesti in nekaj minut  tresoč po celem telesu strmel v strop. Po takem napadu je neutolažljivo jokal.

 

Ko sem vse te težave hodila zaskrbljeno govorit pediatrinji me je le ta le tolažila, da je vse to normalno, da je otrok pač razdražljiv, verjetno histeričen! In jaz sem vsakič s sklonjeno glavo, verujoč v pediatrinjo in njeno znanje, zapustila ambulanto, čeprav sem globoko v sebi čutila, da to ni normalno, da jaz ne delam ničesar narobe, ampak se dogaja nekaj zelo hudega. In smo cepili naprej, seveda, saj zaupamo zdravnikom, ki odločajo v naše dobro in so o naših telesih bolj kompetentni kot mi sami.

 

Nekako smo pregurali prvo leto življenja, kljub večnim virozam, izpuščajem, vnetjem ušes, motnjam hranjenja, večnega joka. Danes vem zakaj – zaradi bolečin! Žal tega ni mogel povedati drugače kot z jokom. Ves čas se je hotel samo dojiti, saj je bila to edina uteha zanj, uvajanje goste hrane nikakor ni steklo. Otrok je vseeno rasel, pridobival na teži, gibalni razvoj je bil ok, bil je odziven, imel je očesni kontakt, nam vračal naklonjenost, čebljal, na vprašanja naprimer »Kje je kuža?« pogledal v pravo smer kjer je bil pes, to se pravi, nas je razumel. Z nami komuniciral kot nevrotipičen dojenček. Pri enem letu je oponašal živalske glasove imel prve besede, kazal s prstom, mahal v slovo…

 

Nikoli ne bom pozabila dneva 29.3.2011. Ko je otrok je prejel svojo dozico MMR-ja.

3.4.2011 me na moje vprašanje »Jakob kaj delaš?« ne pogleda več, ne odzove se.

9.4.2011 se moj sin ne odziva več na svoje ime.

To so bili prvi znaki sprememb.

 

Boste rekli, kako pa veste, da je bilo ravno ta dan. Hvala bogu sem kot vsaka navdušena mama za svojim prvorojenim otrokom veliko letala s kamero. Vse je posneto.

 

Kot vestna mama, ki se boji klopnega encefalitisa je moj otrok 13.5.2011 prejel svojo prvo dozo tega cepiva. 2.6.2011 je prejel drugo dozo tega cepiva. 29.2.2012 je prejel tretjo dozo. Zelo sem bila vestna, ker sem se res bala da ga ne bo pičil klop.

 

Prvi dan po prejetju cepiva proti klopnemu meningitisu je neutolažljivo jokal. In naslednji dan je jokal…. In še naslednji. Klicala sem v pediatrično ambulanto in povedala, da samo še joka. Sestra mi ravnodušno pove, da je to normalno in da naj ga nafilam s Calpolom. In sem ga. Danes vem, da ga je bolela glava. Da je verjetno imel encefalitis. Spomnim se, da sem ga držala v rokah in skozi mene je prešinila misel, o kateri razmišljam vsak dan svojega življenja: »Moj bog, kaj sem naredila?« Naslednja moja misel je bila: Če sem mu to povzročila, bo moje življenje posvečeno temu, da popravim kar sem naredila.

 

Nato smo opazili en samcat izpuščaj, ki je trajal in trajal. Opazila sva, da je dobil nenavadno veliko čelo. Kot da bi mu glava nesorazmerno zrasla. Njegova koža je postala zelenkaste barve, imel je velike temne kolobarje okoli oči, blato je postalo tekoče, imel dolgotrajno drisko, bil je razdražljiv in konstantno utrujen, brez energije. Vendar spati ni mogel. Te težave so se vlekle pet let, šele sedaj, po vseh protokolih po katerih smo skušali njegovo telo izvleči iz brezna bolezni se je stanje normaliziralo in prvič pri njegovih osmih letih so vrednosti raziskave vsaj v bližini normale.

 

13.6.2011: Moj sin postane begav, ne da se ga več ustaviti. Naenkrat se zavemo, da otrok ne govori več. Da je utihnil. Vse tiste besede, ki jih je že povedal so izginile. Začenjal se je izogibati objemom, crkljanju. Igra se sam, brez očesnega kontakta ali potrebe da bi s kom sodeloval. Mahal v slovo je pa še. Namesto govora se pojavi samo še kričanje, bes in udarjanje z glavo ob tla. Repertoar hrane se mu je zožil na pet jedi in dojenje.

 

25.12.2011: neustavljivo šiba po stanovanju, bega od ene igrače do druge, igra samo še svojo igro, ne pogleda, ne govori.

 

7.12.2012 se pojavi v kartoteki prvi zapis, da otrok ne govori, da je očesni kontakt kratkotrajen. Zraven dobim ustno navodilo, da naj čakam do tretjega leta, ker naj bi bila to otrokova muha!! Navodilo seveda ni zapisano.

 

Pri starosti dveh let je bil moj otrok socialno, komunikativno, emocionalno MRTEV!

 

Večkrat sem klicala v pediatrično ambulanto, da želim govoriti z pediatrinjo, ker moj otrok ne govori in da me skrbi. Pa je bil odgovor sestre vedno enak: Ali pomaha z rokico? Moj odgovor je bil da, maha z rokico. Potem pa počakajte do tretjega leta, saj bo govoril. In tako je preteklo še dodatno leto. O vsem tem ni ničesar napisanega v kartoteki.

 

Končno sva se zavedla, da nama ne bo nihče pomagal, da zdravniki nimajo niti interesa, da bi nama pomagali. In sva nehala hoditi k zdravnikom. Začela sva raziskovati. In se angažirati, da rešiva najinega otroka.

 

Naredila sva teste las, blata, urina v laboratoriju GreatPlains in dr. Data, ki so preverjeni in odobreni kot odlični s strani Kliničnega inštituta za klinično kemijo in biokemijo. Na podlagi teh smo z izbrano zdravnico iz tujine uvedli dodatke in zdravila, ki jih seveda samoplačniško nabavljamo iz tujine. Že pet let. Na podlagi testov smo uvedli potrebne diete in režim prehrane. Vzporedno s tem, smo se vsa družina, skupaj s prostovoljko psihologinjo, ki se nam je pridružila, en mesec v Romuniji izobraževali za izvajanje igralne terapije, ki smo jo potem še dve leti izvajali sami doma z otrokom, da smo zmanjševali otrokov razvojni zaostanek, stkali  varno navezanost na odrasle in otroka socializirali. Strošek v petih letih: 60.000 evrov. Odlično investiranih, saj danes otrok praktično nima več znakov avtizma, prav tako so biološke vrednosti prvič po petih letih vsaj približno blizu normalnih. Kar se kaže navznoter, se je pokazalo tudi na zunaj.

 

Zdravnikov ni zanimalo biološko stanje mojega otroka. Zakaj? Česa se bojijo? Niso nama izdali potrebnih napotnic za nadaljnje raziskave. Niti nama niso povedali, kaj vse bi bilo potrebno narediti, da bi otroku lahko pomagali. Tako je še danes in z isto neodzivnostjo zdravniške stroke se soočajo vsi starši avtističnih otrok.

 

Veste dragi moji sonarodnjaki, nikogar ni zanimalo v kakšnem finančnem, čustvenem, eksistencialnem peklu se je znašla najina družina. Ko sva iskala pomoč pri zdravnikih so se nas izogibali in gledali stran. Ko sem skušala od njih pridobiti pomoč, nama niso ponudili nobene podpore, raziskave, ki bi osvetlila otrokovo biološko ozadje. Kot laik sem morala sama poiskati znanje in plačati raziskave, ki so pokazale, kaj je šlo narobe z mojim otrokom. In ko sem jih hotela pokazati zdravnikom so besno mahali z rokami, naj vendar to reč odnesem, ker to pa ni uradna medicina in jih ne zanima. Niti v otrokov zdravniški karton mi izvidov niso pustili vložiti.To je čista laž, pa še kako je to uradna medicina! In še kako bi jih moralo zanimati! Moj otrok jih ni zanimal, ker njegova težava ni sovpadala z njihovo doktrino in navodili, ki so jih dobili od višje nadrejenih. Meni je vseeno kaj pravi uradna medicina. Jaz imam rezultate, ta rezultat je danes zdrav otrok, ki ne kaže več znakov avtizma in mu gre dobro.

 

Tudi na tak pojav ima uradna medicina odgovor. Njihov odgovor je, da je bila diagnoza napačna in da njegovo stanje potem ni bil avtizem, saj je avtizem genska nevrološka motnja, ki traja celo življenje ter kvečjemu skozi življenje spreminja svoje modalitete. Da, imajo prav, moj otrok ni imel avtizma. Moj otrok je po vseh cepljenjih ki jih je dobil, utrpel take poškodbe imunskega sistema in možganov, da so se kazali kot otroški avtizem. Moj otrok je bil poškodovan od cepiv! In ta poškodba, ki so jo zdravniki vztrajno zavračali naju je stala 60.000 evrov. Vendar – moj otrok je danes zdrav. Pozdravila sva ga sama, ker se nisva pustila prepričati, da nam ni pomoči. Ker sva iskala odgovore. Ker sva imela toliko poguma, da sva si upala upati in poskusiti vse tisto, kar  zdravniki vztrajno trdijo, da nima smisla in da je celo nevarno. Vendar nevarni so kvečjemu oni našim otrokom. In zdaj naj bi ti isti zdravniki odločali, da je moj otrok dovolj zdrav, zaradi najinega truda in denarja, da ga lahko preko moje volje in življenja še enkrat spravijo v tako stanje?

 

Ljudje, saj ste nori. Pomislite kaj vse lahko za tem sledi. Strokovnjaki za vzgojo nam bodo rekli da nismo kompetentni, da odločamo o vzgoji svojih otrok in nam jih odvzemali? Se ne boste strinjali z načinom zdravljenja, pa vas bodo prisilno zdravili, ker oni menijo, da je to edini pravi način? Ne boste hoteli vzeti antibiotika, saj poznate druge načine zdravljenja, pa vas bodo zaprli, ker baje škodite sebi ali svojemu otroku? Onemogočili bodo vse druge oblike zdravilstva, homeopatije, za kar se  tudi že pripravlja zakon.S kakšnim motivom se pripravlja vse to? Ljudi narediti do popolnosti odvisne od sistema, jim vcepljati strah in medijsko voditi histerijo? Kdo so ti ljudje in kakšna je njihova morala, se kdo sprašuje o tem? Kdo stoji za tem? Znanost? Dobrota zdravnikov? Kapital farmacevtske industrije ki potrebuje svoj trg? Pri vsej tej skorumpiranosti v zdravstvu in farmaciji, čakalnih vrstah, zdravniškemu zaslužkarstvu, napakah zdravnikov, za katere nikoli ne odgovarjajo? Cepljenju otrok, ki ni več vprašanje znanosti, temveč političnih interesov?

 

Takim ljudem boste dovolili, da nam vzamejo  pravico do predloga za opustitev cepljenja, pravico, da izrečemo svoj dvom in zaskrbljenost za zdravje otroka, ko gre res nekaj resnično narobe, pa vam nihče ne bo hotel ali mogel pomagati? Naj vam povem, če še ne veste, avtizem in ostale nevrološke motnje za zdravnike niso kontraindikacija za cepljenje. Za njih biološko ozadje takih motenj ne obstaja, oziroma jo namenoma ignorirajo, ter nam staršem lažejo direktno v obraz. Zakaj? In sedaj naj bi se midva kot starša temu morala pokoriti in jim s sklonjeno glavo pokimati, naj lepo prosim še enkrat vanj zabodejo iglo in mu dajo milostni strel v glavo?

 

Vam jaz povem ukrepe za povečanje precepljenosti v Sloveniji: Predlagam, da se prvo resnično uredi register neželenih učinkov po cepljenju in uredijo, da bodo zdravniki resnično neželene učinke cepljenja tudi takoj prijavljali. Predlagam tudi, da farmacevtska industrija prevzame odgovornost za varnost cepiv, ker sedaj jim jo ni treba. Ker jih ščiti država. Naredite neodvisno raziskavo, ki ne bo plačana s strani farmacevtske industrije, z znanstveniki, ki ne bodo ponarejali podatkov, naredite primerjavo med cepljenimi in necepljenimi otroci. Raziskavo, ki ji bo mogoče verjeti. Do sedaj je še ni bilo. Začnite nas jemati resno. Takrat se bo tudi prepad med zdravniki in starši zmanjšal. S takimi predlogi zakona se samo še povečuje. Začnite nas jemati kot sogovornike, ne pa, da nas napadate in nas delate sovražnike ljudstva.

 

Naš slovenski register je zelo prazen. Pediatri neželenih učinkov ne prijavljajo. Mojega otroka ni notri. Tudi vašega ne bo.

 

Medtem bo pa farmacevtski mlin mlel naše otroke naprej, vi pa kot fašisti ponavljate, da pač žrtve morajo biti. Samo teh žrtev je zadnje čase nekam veliko. Te žrtve, kolateralne škode, bodo nekoč lahko vaši otroci, vnuki, nečaki in vi ne boste imeli možnosti in pravice do predloga za opustitev cepljenja, pravice se izreči, da se ne strinjate, da vam dokončno uničijo otroka.

 

Čedalje več je otrok, ki so tako bolni, da prejeta cepiva le še poslabšujejo njihovo stanje. In starši so to opazili.  Imamo generacijo kronično bolnih otrok. Zato je precepljenost padla. Če se bo to zgodilo vam, bo pogled na problematiko cepljenja malce drugačen. Ker s poškodovanim otrokom boste živeli edino in samo vi. Samo vi se boste soočali s težavami, ker verjemite mi, pomoči v tej državi ne bo!"

Write a comment

Comments: 1
  • #1

    France D.Korošec (Friday, 23 February 2018 02:25)

    Verjamem.
    V bližnjem kraju imajo nekakšno šolo ali center za avtistične otroke.Gledam jih vsakodnevno, ko hodijo na sprehode in me je groza.Le od kje jih je toliko. Toliko revežev?
    Izkušnje z "Uradno medicino" , ki ni znala v dveh in pol letih najti diagnoze pri mojem bolnem otroku ne bi opisoval, bilo pa jegroza, ko ugotoviš, da so ga pehali v področje nevro bolnikov, mu hoteli na silo postaviti diagnozo, itd. Torej, "po službeni dolžniosti" poiskati nerealno diagnozo in potem predpisati "zdravljenje in zdravila"...katastrofa.
    Hvala Bogu, pokazala se je lučka na koncu tunela in Bioresonanca je odkrila zastarano Boreliozo, ki jo je Ščetica pozdravila takorekoč čez noč. Otrok je bil rešen neznosnih glavobolov, rešen šikaniranja os.zdravnika, "Da je blefer", ko je grozil s samomorom zaradi bolečin, izostajanja od pouka, epilepsiji podobnih nezavesti, šikaniranja sošolcem in še česa, pošastno.
    Ob Zdravstvu, kot je, me je samo strah.