Zavajajoče trditve o cepivih

dr. Mateja Černič


Cepljenje se promovira kot "največji čudež medicine", vendar pa podrobnejša analiza najbolj zasidranih trditev o cepivih (o varnosti, učinkovitosti, stranskih učinkih, študijah, čredni imunosti, itd.) jasno pokaže, da gre v prvi vrsti za ideološke konstrukte, torej za interesno pogojene konstrukte realnosti. Z drugimi besedami, da so trditve, s katerimi se legalizira in legitimizira množično cepljenje nepopolne, zavajajoče ali celo povsem lažne. V nadaljevanju bloga je povzetih 21 takšnih neresničnih cepilnih postulatov. 




Na tem mestu so zavajajoče trditve o cepljenju in cepivih zgolj na kratko predstavljene.


V knjigi Ideološki konstrukti o cepljenju pa so vse navedene trditve in vidiki temeljito obdelani ter podprti z ustreznimi referencami (znanstvene študije in uradni državni podatki).


Za dejansko presojo o tem, ali spodaj napisano drži ali ne, je branje knjige Ideološki konstrukti o cepljenju neobhodno. Blog namreč služi zgolj za ilustracijo, poglobljena študija najbolj problematičnih vidikov cepljenja pa je zajeta v knjigi.




          1. »Cepiva so bistveno zmanjšala umrljivost; brez cepiv bi še naprej množično umirali zaradi nalezljivih bolezni«. Ne drži. Že pred uvedbo cepljenja se je umrljivost otrok pod 1 letom starosti zaradi oslovskega kašlja zmanjšala za 97,5 % oz. za več kot 40-krat (iz 606,3/100.000 na 14,9/100.000). Umrljivost populacije se je zmanjšala za 98,9 % oz. za 89-krat (iz 30,2/100.000 na 0,34/100.000). Umrljivost otrok pod 1 letom starosti zaradi ošpic se je že pred uvedbo cepljenja zmanjšala za več kot 99 % oz. za 134-krat (iz 311,7/100.000 na 2,32/100.000). Umrljivost populacije zaradi ošpic se je že pred cepljenjem zmanjšala za več kot 99 % oz. za 157-krat (iz 32,69/100.000 na 0,208/100.000).[1]


            2. »Adjuvansi so nenevarni in neškodljivi«. Ne drži. Najpogostejši adjuvansi, aluminijeve soli,[2] se ob injiciranju v skoraj 100 % meri absorbirajo v krvno-žilni sistem, potujejo po telesu ter se nazadnje trajno usidrajo v tkivih in organih, kar posledično vodi k disfunkciji in toksičnosti organov. Prehajajo tudi krvno-možgansko pregrado in se nalagajo v možganih, kjer povzročajo razjede in vnetja ter poškodujejo centralni živčni sistem (posledica so motnje v vedenju, gibanju in kognitivnih sposobnostih).


            3. »Aluminij v cepivih je enak aluminiju v hrani«. Ne drži. Farmakokinetika (distribucija in absorpcija) obeh se bistveno razlikuje. Oralno zaužit prosti aluminij se iz telesa večinoma hitro izloči; v telo se absorbira le 0,25 % aluminija iz hrane. Injiciran aluminij, vezan na antigen, telo ne more izločiti, temveč se trajno uskladišči v organih. Absorbira se praktično 100 % aluminija iz cepiv.


            4. »Dojenček prejme več aluminija preko materinega mleka kot pa preko cepiv«. Ne drži. V prvih 6 mesecih (3 cepljenja s cepivi DTP-IPV+HiB) dojenček prejme 27-krat večjo dozo aluminija, kot pa jo v tem istem času dobi preko materinega mleka. Že ena sama doza cepiva »oskrbi« njegov organizem s količino aluminija, ki je 9-krat večja od tiste, ki jo preko dojenja vsrka v vseh 6 mesecih.


            5. »Količina aluminija v cepivu je zanemarljiva«. Ne drži. Povprečen 3-mesečen dojenček ob prvem obveznem cepljenju prejme dozo aluminija, ki je 16-krat večja od uradne »maksimalne dnevne doze na kg telesne teže« ter 12-krat večja od doze, ki bi jo ob cepljenju z istim cepivom prejel odrasel človek. Poleg tega je prvih nekaj mesecev življenja najbolj kritično obdobje razvoja možganov in živčevja, krvno-možganska pregrada pa je prvih nekaj let še nezrela in še bolj prepustna za strupene snovi.


            6. »Sočasno cepljenje s poljubno visokim številom cepiv je varno in neproblematično«. Stališče, ki doseže svoj ekstremni vrhunec v znani krilatici dr. Offita, da bi bil otrok teoretično lahko cepljen z 10.000 cepivi naenkrat. Seveda tudi omiljena dejanska različica (cepljenje s štiri-, pet-, šestvalentnimi cepivi) ne drži. Kot prvo, že eno samo cepivo lahko poruši delikatno ravnovesje mediatorjev imunskega sistema[3] in kompromitira nevrološki razvoj. Kot drugo, hkratna administracija več cepiv pojača vnetni odziv, kar med drugim pripomore k imunotoksičnim učinkom adjuvansov. Poleg tega prekomerna stimulacija imunskega sistema (z adjuvansi ali antigeni) lahko premaga genetsko odpornost na avtoimunske bolezni.


            7. »Cepljenje je najboljša zaščita pred okužbami«. Ne drži. Cepljenje spodbuja delovanje humoralnega imunskega sistema (Th2), lociranega v kostnem mozgu, ki proizvaja protitelesa. Vendar pa cepljenje (v nasprotju z naravnimi okužbami) obenem zaobide celični imunski sistem (Th1) na sluznicah dihal in prebavil. Končni rezultat daljše prevlade Th2-imunskega odziva, povzročene s cepljenjem, je lahko trajno okrnjena celična imunost (Th1). Ironično pa je prav celična imunost (Th1) precej bolj učinkovita v boju proti virusnim infekcijam kot humoralna imunost (Th2).


            8. »Dovolj visoka raven protiteles = zaščita pred boleznijo«. Ne drži. Do okužbe in klinične bolezni lahko pride tudi pri krepko preseženi meji protiteles, ki velja za »zaščitno«, kar se dogaja npr. pri tetanusu. Za oslovski kašelj in mumps se niti ne ve, kakšna koncentracija protiteles naj bi sploh bila »zaščitna«.


         9. »Stranski učinki cepljenja so blagi in nenevarni«. Ne drži. Primarno »tarčo« cepiv predstavljata imunski in živčni sistem. Cepljenje zato izzove predvsem dva tipa reakcij: poškodbe živčnega sistema (ki se kažejo kot krči, napadi, epilepsija, motorične in kognitivne disfunkcije, paraliza, avtizem) ter poškodbe imunskega sistema (ki se kažejo kot alergije, vnetja, avtoimunske bolezni).


         10. »Otrok joka, ker ga zabolel vbod igle«. Ne drži. Zlasti, če govorimo o neutolažljivem večurnem joku, v primeru katerega je taka trditev grozljivo absurdna in zaslepljena. Do kričečega, neobičajnega in/ali neutolažljivega joka po cepljenju lahko pride celo pri 10 % dojenčkov. Tak jok je običajno pokazatelj, da je v možganih prišlo do vnetja in otekanja. Zaradi otekanja možganov pride do povečanega znotrajlobanjskega pritiska, kar povzroča hude bolečine (spremljajoči klinični znaki so lahko napadi, razmaknjeni lobanjski šivi, izbočena mečava). Poškodbe, vnetja in otekline možganov lahko sčasoma izzvenijo oz. se sanirajo, lahko pa pride tudi do trajnih možganskih poškodb.


            11. »Reakcije po cepljenju se pojavijo v 48 urah«. Ne drži. Klinično prepoznavni simptomi se lahko pojavijo dneve, tedne in mesece po cepljenju. Akutni diseminirani encefalomielitis (razjede v možganih) se praviloma pojavi v 3 tednih po cepljenju. Do transverznega mielitisa (poškodbe hrbtenjače in krvno-možganske pregrade) večinoma pride v prvem mesecu, včasih pa tudi šele v 3 mesecih po cepljenju. Tudi do demielinizacije v centralnem živčnem sistemu lahko pride v približno 3 tednih po cepljenju. Pri makrofagnem miofasciitisu pri začetnih sistemskih simptomih med časom cepljenja in pojavom simptomov mine 7 mesecev, do prve mialgije pa pride v 11 mesecih po cepljenju.


            12. »Cepiva ne povzročajo avtizma«. Ne drži. Avtizem je pridobljeno (nikakor ne prirojeno) obolenje, katerega osnovna značilnost so nevrološke poškodbe (ki jih pogosto spremljajo tudi poškodbe imunskega sistema, zasičenost s težkimi kovinami in ostalimi strupi, poškodbe črevesja itd). V zgolj 22 letih se je število otrok z motnjami avtističnega spektra v ZDA povečalo za 14,7-krat (iz manj kot 1/1.000 otrok na 1/68 otrok). To neizpodbitno kaže na okoljske dejavnike, ne na genetske. Obstaja izredno močna biološka verjetnost (to je fiziološki mehanizem, ki lahko razloži vzročno-posledično povezavo) da je prav cepljenje (čigar intenziteta se je v tem obdobju potrojila) eden glavnih povzročiteljev nevroloških poškodb pri otrocih.


            13. »Avtistov ni nič več kot nekoč, včasih jih pač niso diagnosticirali«. Ne drži. Ta porast je realen in ni zgolj posledica »širjenja diagnostičnih kriterijev«. Poleg tega, če bi floskula o nediagnosticiranju držala – kje neki se potem skriva množica »nediagnosticiranih« 30-, 40-, 50-letnih avtistov?


            14. »Cepivo (skoraj) nikoli ne povzroči smrti«. Ne drži. T.i. nenadna smrt v zibki je pogosto posledica cepljenja, res pa je, da se tega skoraj nikoli ne prepozna in pripozna. Kadar je obdukcija vendarle ustrezno izvedena, običajno pokaže na hude možganske otekline in poškodbe krvno-možganske pregrade – cepivo lahko povzroči oboje.


           15. »Cepiva so temeljito preizkušena v rigoroznih znanstvenih študijah«. Niti slučajno. Študije, na podlagi katerih cepiva pridobijo dovoljenje za uporabo, so pravi metodološki zmazki ter ne omogočajo zanesljive evalvacije niti kratkoročnih stranskih učinkov, kaj šele srednje- in dolgoročnih. Temeljne in nedopustne metodološke pomanjkljivosti so: a) ni uporabljen pravi placebo (fiziološka tekočina), temveč raztopina z adjuvansi ali drugo cepivo; b) reakcije po cepljenju se »spremlja« 5-15 dni, redko več kot 1 mesec; c) otroke se zgolj opazuje (medicinske sestre in starši), ne izvaja pa se nikakršnih preiskav v zvezi z varnostjo cepiva; d) v študije so vključeni samo zdravi otroci, čeprav se potem cepi vse otroke, tudi tiste z že obstoječimi nevrološkimi poškodbami. Poleg tega predklinične študije o varnosti pogosto niso izvedene, pa tudi evalvacija farmakokinetičnih lastnosti cepiv ni obvezna in se je ne izvaja.


            16. »Cepljenje je najcenejši javnozdravstveni ukrep«. Celo če bi trditve o učinkovitosti cepiv 100 % držale, bi bilo potrebno za preprečitev ene same okužbe s hepatitisom B cepiti 179.493 otrok. Tolikšna – 1/179.493 otrok – je bila namreč pred uvedbo cepljenja s hepatitisom B povprečna letna stopnja okuženosti pri otrocih do 14. leta starosti. Preračunano v denar to pomeni več kot 3,7 milijonov evrov za teoretično preprečitev ene same okužbe.


        17. »Zdravnik dobro pozna lastnosti posameznega cepiva«. Pediatri še leta 2006 niso razpolagali niti z »Navodili« posameznih cepiv. In še danes ne oni ne kdorkoli drug zaradi zakonskih omejitev nima vpogleda v celotno registracijsko dokumentacijo posameznega cepiva. Dostopni so zgolj skrajno nepopolni in neustrezni »Povzetki glavnih značilnosti«, ki niti slučajno ne omogočajo ustrezne evalvacije cepiva. Vendar zdravnikov to očitno ne moti, saj ne kot posamezniki ne kot stroka niso nikoli vložili zahteve za dostop do registracijske dokumentacije. Kaj to pove o njihovi strokovnosti?


            18. »Stranski učinki se vestno spremljajo in beležijo«. Pasivni sistem beleženja stranskih učinkov je metodološko neustrezen in ne more zaznati velike večine dejanskih reakcij. Zabeleži zgolj nekaj procentov dejanskih reakcij. Že pri »enostavnih« reakcijah je slovenski sistem spremljanja reakcij zabeležil le 2,38 % pričakovane stopnje vročine po cepljenju z DTP-IPV+HiB. In le 0,16 % (ali 619-krat manj) pričakovane stopnje dolgotrajnega neutolažljivega joka.


            19. »Regulatorni organi skrbno bdijo nad varnostjo in ustreznostjo cepiv«. Regulatorni organi se z namenom večanja precepljenosti za vsako ceno poslužujejo taktik kot so ignoriranje poročil o stranskih učinkih, selekcija ali celo ponarejanje podatkov v poročilih za javnost, sodelovanje s proizvajalci in »popravljanje« navodil za uporabo, opiranje na metodološko neustrezne študije, kategorično napihovanje koristnosti cepljenja in negiranje škodljivosti, aktivno oteževanje raziskav o varnosti cepiv, manipuliranje s starši in izrabljanje njihovega pomanjkanja relevantnega znanja o cepljenju.


            20. »Čredna imunost nas ščiti pred epidemijami«. S cepljenjem vzpostavljena čredna imunost ne obstaja. Skladno s podatki o trajanju s cepljenjem vzpostavljene »zaščite« je npr. kar 77,5 % slovenske populacije »nezaščitene« pred oslovskim kašljem, 82 % slovenske populacije pa je »nezaščitene« pred davico. Poleg tega cepljeni predstavljajo pod-prepoznan, vendar pomemben vir infekcij. Bolezni (npr. oslovski kašelj in ošpice) pri njih pogosto potekajo asimptomatsko ali s spremenjenimi kličnimi znaki, zato ostanejo neprepoznani kot prenašalci okužb. Kadar so cepljeni z živimi cepivi pa v okolico trosijo tudi cepilne viruse, ki prav tako lahko povzročajo okužbe (kar se pogosto dogaja zlasti pri mumpsu, otroški paralizi in gripi).


            21. »Cepiva ne prinašajo skoraj nobenega dobička«. Globalni letni promet s cepivi je v letu 2013 znašal 14,07 milijard dolarjev (IMS 2013).



[1]  Podatki za obe bolezni so za Anglijo in Wales, obdobje od leta 1900 do začetka uvedbe cepljenja.

[2]  Aluminijev hidroksid, aluminijev fosfat in aluminijev sulfat.

[3]  Snovi, ki pomagajo v borbi proti okužbi.

 

Write a comment

Comments: 8
  • #1

    Blabla (Friday, 27 November 2015 03:00)

    In vse te blazne trditve ste podprli s čim? Prazno mlatenje slame. FDV pač.

  • #2

    BojanD (Wednesday, 02 December 2015 11:00)

    Tudi jaz pogrešam malo več virov. Pa tudi druge stvari so čudne, npr. izjava:

    "V zgolj 22 letih se je število otrok z motnjami avtističnega spektra v ZDA povečalo za 14,7-krat (iz manj kot 1/1.000 otrok na 1/68 otrok). To neizpodbitno kaže na okoljske dejavnike, ne na genetske."

    Zanimivo, da ta "neizpodbitno" prihaja od osebe, ki se na vse kriplje otepa podatkov o velikem upadu obolevnosti bolezni takoj po cepljenju, ker je lahko (pomislite, po naključju ravno takrat) prišlo do prekvalifikacije diagnoz.

    Se moram - na žalost - strinjati s predhodnikom. FDV pač.

  • #3

    Betty (Sunday, 06 December 2015 14:15)

    Od kje pa vi jemljete podatke o upadu obolevnosti "takoj po cepljenju", spoštovani BojanD? Vir?

  • #4

    Rapa (Monday, 07 December 2015 02:01)

    V knjigi je virov še in še. Zakaj je preprosto ne preberete, preden brez veze nekaj pišete?

  • #5

    Lado (Friday, 18 December 2015 08:37)

    Že uvodne misli so prava družboslovna mojstrovina. S spretno uporabo:
    -Nelinearne misli (nobena misel ne teče zvezno, kar izpodbijanje in protiargumentacijo onemogoči),
    -Nazkrižnim sklicevanjem,
    -Navajanje lažnih dejstev brez dokaza-dokaz je baje neustrezna študija
    -Reinterpretacijo rezultatov,

    Je pa pisanje fantastičen konstrukt. Kapo dol. Na takšen način se da karkoli dokazati, tudi marsovčke.

    Raziskovanje za ta doktorat verjetno nekako takole:
    1. Dokazali bomo to in to (teza),
    2. Poiskali bomo dejstva, ki tezi ustrezajo, (izkušnje staršev, anketa, osebne misli, raziskave miš maš znanstvenikov)
    3. Diskreditirali bomo raziskave ki tezi ne ustrezajo, (so zmazki, neustrezne, pojma nimajo, bedaki, nedostopne, tajne,...)
    4. Misel bo tekla nepovezano in nelinearno, da bo čim bolj zmedla skeptike in čim bolj prepričala že prepričane.

    Avtorico imam celo na sumu, da je sama knjiga družboslovni eksperiment. Koliko ljudi lahko prepričaš v najbolj nore reči (vesolčki, skrite zlobne skupine, bav bav pod posteljo,...).

    Aja, baje avtorici ni še nihče dokazal, da se kje moti. Tudi Galileu ni uspelo prepričati cerkve , da se sonce vrti okoli zemlje. Seveda mu ni uspelo:

    Cerkvena teza-sonce se vrti okoli zemlje
    Galileo-ne drži, zemlja se vrti okoli sonca
    Razsodnik (cerkev)-ni ti uspelo dokazati nasprotnega

    Bistvo-ni avtorica tista, ki bo presojala verodostojnost protiargumentacije

  • #6

    BojanD (Monday, 25 January 2016 07:09)

    Betty, naj bo tokrat samo za ošpice za ZDA:
    http://www.cdc.gov/vaccines/pubs/pinkbook/meas.html

    Vesel sem, da zahtevate vire, pa čeprav zgolj od komentarja pod blog zapisom. Zakaj torej ne zahtevate virov tudi od samega bloga?

  • #7

    BojanD (Monday, 25 January 2016 07:12)

    Odličen zapis! Tudi mene zanima metodologija samega raziskovanja za doktorat. Če je bil to npr. en objektiven pregled literature na to temo, potem bi pričakoval opis tega v doktoratu, npr.: "Po bazi XYZ sem poiskala vse članke s pojavitvijo besed ..... med letom tem in tem."

    Bojim pa se, da je šlo res bolj za tiste 4 točke, ki si jih opisal. Sem se hotel sam prepričati o nasprotnem, vendar doktorata še ne dajejo na PDF-ju (to je bilo pred časom, bom preveril še enkrat), v Novo Gorico se pa zaradi takih zadev res ne bom peljal.

  • #8

    Verniki (Sunday, 21 February 2016 14:52)

    Vi, predvidevam, da neki znanstveniki, ste vsi nepismeni! : "Za dejansko presojo o tem, ali spodaj napisano drži ali ne, je branje knjige Ideološki konstrukti o cepljenju neobhodno. Blog namreč služi zgolj za ilustracijo, poglobljena študija najbolj problematičnih vidikov cepljenja pa je zajeta v knjigi."

    Nelinearna misel? Vaša nepismenost je linearna!