Kreativni in lažnivi (anti)cepilci

 dr. Mateja Černič

 

Razmere na področju cepljenja se zaostrujejo, tako na globalni kot na nacionalnih ravneh. Posledično se med obema stranema bije vedno ostrejši in intenzivnejši boj. Ko govorimo o besednem boju, se pro-cepilna stran - od predstavnikov institucij do anonimnih internetnih komentatorjev - poslužuje zlasti dveh taktik: prepovedi diskurza ter poskusov osebne in profesionalne diskreditacije. Nekaj tovrstnih poskusov sem bila deležna tudi sama, pričujoči blog, zlasti njegov zaključek, pa je odgovor nanje.

Kot rečeno, se je intenziteta bojev na področju (ne)cepljenja v zadnjih letih povečala. S strani sistema ter politično in ekonomsko močnih globalnih akterjev podprta pro-cepilna stran se poslužuje raznovrstnih taktik, od zakonskih sankcij in prisil (v Avstraliji npr. so od leta 2016 naprej mnoge socialne pravice in dodatki vezani na cepilni status otroka, v Sloveniji pa je cepljenje itak zakonsko obvezno) do intenzivnih propagandnih kampanj.

In medtem ko propagandne kampanje same po sebi niso sporne, pa so vsekakor sporne taktike (npr. prepoved diskurza ter poskusi osebne in profesionalne diskreditacije), ki se jih tako rada poslužuje pro-cepilna stran, pa najsi gre za eminentne predstavnike eminentnih institucij ali pa za anonimne uporabnike spleta. Skorajda nikoli se ne ukvarja z vsebino argumentov svojih kritikov ter na kritike skoraj nikoli ne poda vsebinskih protiargumentov. Namesto tega se poslužuje predvsem dveh taktik:

 

1. Kritikom, zlasti tistim, ki ne pripadajo aparatu alopatske medicine, odreka pravico do tega (včasih celo izrecno prepoveduje), da bi sploh razmišljali in govorili o čemerkoli, kar se dotika zdravja in bolezni v najširšem smislu. V kolikor pa kritiki izhajajo iz vrst alopatske medicine, se soočijo z vrsto neformalnih in formalnih pritiskov in sankcij, vključno z grožnjami o odvzemu licence.

 

2. Na kritike ne podaja vsebinskih argumentov, temveč se poslužuje (včasih popolne) osebne in profesionalne diskreditacije heretikov. Pri tem ni važno, če kritiki izhajajo iz njenih lastnih vrst – takoj, ko začnejo dvomiti v brezprizivno svetost cepljenja, se začne vršiti proces diskreditacije: njihovi znanstveni naslovi in izobrazba kar naenkrat ne štejejo več oz. niso »dovolj dobri«, oni sami pa so označeni za neracionalne, neznanstvene, prevarantske, skratka za ljudi, ki so krepko skrenili s poti in katerih besede ne nosijo več nikakršne teže. V takih primerih smo vedno znova priča briljantni ilustraciji Foucaultove (1987) ugotovitve, da družba preko besede spoznava norost norca ter da so besede mesto, kjer se vrši razločevanje med norostjo in razumom. Zvedeno na našo tematiko: to, da nekdo dvomi o cepljenju, je dokaz njegove »norosti«. Ker dvomi, je »nor«. In ker je nor, so njegove besede seveda ničeve in brezvredne; ne zaslužijo si, da bi o njih sploh razpravljali.

 

Taktika prepovedi diskurza se nemalokrat udejanja v zelo dobesednem pomenu. Eden najbolj ilustrativnih primerov cenzure in natikanja nagobčnika je primer avstrijskega zdravnika dr. Loibnerja. Dr. Johann Loibner, ki je med drugim tudi sodni izvedenec za poškodbe po cepljenju, je zaradi javnega opozarjanja na nevarnosti cepljenja doživel odvzem zdravniške licence. Dr. Loibner je prirejal strokovne simpozije, na katerih je o cepljenju in njegovih posledicah izobraževal zdravnike. Zoper njega so bile podane prijave na zdravniško zbornico in ker ni hotel ubogati navodil, da mora prenehati predavati o cepivih, mu je avstrijska oblast leta 2009 vzela licenco za opravljanje poklica. »Doživljenjsko so me izbrisali s seznama zdravnikov. Nato sem se pritožil na vrhovno sodišče in po štirih letih dosegel, da je sodišče izrečeno prepoved preklicalo. Še ena zdravnica je dobila nekaj podobnega kot jaz, le da je šlo pri njej za pogojno prepoved. To pomeni, da bi izgubila licenco, če bi samo še enkrat kjerkoli v javnosti kritično govorila o cepljenju. Zaradi te sodbe vrhovnega sodišča se ji zdaj to ne more več zgoditi. [...] S tožbo na vrhovnem sodišču smo dosegli, da sme zdravnik javno povedati svoje mnenje o cepljenju!« (Loibner, 2014, v  intervjuju za Naravno imunost).

 

Ko govorimo o poskusih osebne in profesionalne diskreditacije, je verjetno najbolj razvpit primer dr. Andrewa Wakefielda (ne, ni ponaredil raziskave). Njegova zgodba (beri: mreža laži, polresnic in podtikanj, ki se je spletla okoli njega) je preveč kompleksna, da bi jo na tem mestu podrobneje obravnavali in dekonstruirali, je pa vsekakor ilustrativen primer (neupravičenega) linča. Ki vsem, ki drezajo v ta kup gnoja, daje zelo jasno sporočilo.

 

Precej milejši primer, ki pa je kljub vsemu dovolj nazoren, je poskus osebne in profesionalne diskreditacije dr. Tetyane Obukhanych s strani znanega slovenskega imunologa dr. Alojza Ihana. Dr. Ihan je o dr. Obukhanych ob slovenskem izidu njene knjige Iluzije o cepivih (Vaccine Illusions) povedal, da "avtorica, sicer podiplomantka in biotehnologinja, brez praktičnih medicinskih izkušenj in z nekaj znanstvenimi članki, računa na medicinsko neizobraženega bralca.« (prof. dr. Alojz Ihan)[1]

 

Dr. Tetyana Obukhanych je doktorat iz imunologije pridobila na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku, post-doktorske raziskave pa je nadaljevala na medicinski fakulteti Univerze Harvard v Bostonu. Njen doktorat iz imunologije bi bilo malce težko postavljati pod vprašaj. Ampak nič hudega, tudi to oviro se da zaobiti in »odpadnico« Tetyano označiti za nekompetentno. Je »brez praktičnih medicinskih izkušenj« in ima le »nekaj znanstvenih člankov«.[2] Vedno se najde kaj, s čimer lahko »dokažemo«, da dotični nima pravice govora in da so njegovi pogledi brezpredmetni. Poleg tega gre za očitno moralno sumljivo osebo, ki »računa na medicinsko neizobraženega bralca«, katerega bo zlahka zavedla s svojimi praznimi marnjami. Vsebina njenih argumentov je seveda nepomembna; osebna in profesionalna diskreditacija povsem »zadostujeta«.

 

Vse skupaj je še bolj ironično zaradi dejstva, da zagovornikov cepljenja praviloma nihče ne diskreditira. Ne glede na to, kdo in kaj so, ne glede na izobrazbo, ne glede na vsebino argumentov. Nihče jim ne žuga, da o koristih cepljenja ne bi smeli govoriti, ker nimajo »ustreznih« strokovnih referenc (in torej sploh »ne morejo« presojati o delovanju cepiv) ali ker so »nemoralne osebe«.

 

 

Tovrstnih primerov je malo morje, zato naj za ilustracijo zadostujejo zgoraj opisani. Sama sem bila do sedaj sicer deležna presenetljivo malo poskusov diskreditacije, podtikanj in laži, nekaj pa se jih vendarle najde. Običajno so najbolj pogumni razni anonimni spletni komentatorji, so se pa laži in podtikanj poslužili tudi na enem izmed pro-cepilnih blogov. Niso se zadovoljili z običajnimi floskulami o butastih, neracionalnih in prevarantskih anticepilcih, temveč so s pomočjo nekaj iztrganih citatov iz moje knjige Ideološki konstrukti o cepljenju skušali prikazati, kot da je v knjigi podana napačna analiza in napačna interpretacija. TO JE LAŽ. Tako analiza kot interpretacija v knjigi sta povsem pravilni, o čemer se lahko prepriča vsakdo, ki se toliko potrudi, da si dotično poglavje sam prebere. So pa tisti, ki stvari sami preverijo, na žalost verjetno v manjšini, na kar verjetno računa tudi avtor teh podtikanj.

 

Opisani primer verjetno ni edini poskus blatenja in laganja o meni in mojem delu. Vendar pa mi ne pride na misel, da bi izgubljala čas z odgovarjanjem na poskuse diskreditacije, ne glede na to, koliko je v njih laži in podtikanj. Še zlasti pa nimam namena, da bi se ukvarjala z izdelki spletnih komentatorjev ali tretjerazrednih pisunov. Zato je moj odgovor (bralcem, ne piscem) za nazaj in za naprej sledeč:

 

Vsekakor, preberite kritike mene in mojega dela. Zelo skrbno in natančno jih preberite. Nato pa zavijte v prvo knjižnico ter skrbno in natančno preberite še mojo knjigo. Ter potem presojajte o integriteti, znanju in ostalih lastnostih ene in druge strani.

 

 



[1]          

Nedeljski dnevnik, 12.02.2012, str. 8-9, članek »Nevarno orožje v rokah nasprotnikov cepljenja«.

 

[2]         

Kot zanimivost: njen najpogosteje citirani članek, pri katerem je navedena kot prvi avtor, je bil leta 2006 objavljen v Journal of Experimental Medicine (faktor vpliva časopisa za leto 2012 je 13,214) ter ima 93 citatov v Web of Science Core Collection. Ihanov najpogosteje citirani članek, v katerem je naveden kot prvi avtor, je bil leta 2000 objavljen v British Journal of Ophthalmology (faktor vpliva časopisa za leto 2012 je 2,725) ter ima 8 citatov v Web of Science Core Collection (podatki z dne 23.05.2014). Ob tem je sicer potrebno poudariti, da števila SCI objav in citatov ne moremo kar a priori imeti za nevprašljivo merilo kakovosti posameznega raziskovalca (pa čeprav spada med uradne kriterije raziskovalnih dosežkov), saj so tudi strokovne publikacije podvržene širšim družbeno-politično-ekonomskim dejavnikom. Pa vendar taka primerjava lepo prikaže patetičnost, bednost in trhlost takšnih diskreditacijskih tehnik.

 

 

 

Write a comment

Comments: 3
  • #1

    stanko (Tuesday, 20 February 2018 02:23)

    Pozdravljeni
    Šele zdaj sem prebral vašo knjigo " Ideološki konstrukt o cepljenju". Odlična knjiga, res znanstvena publikacija, vsestranska. Vse pohvale, da vodite bitke s temi raznoraznimi, "plačanimi morilci" in posiljevalci. Škoda da so ljudje še vedno premalo seznanjeni z dejstvi. Še nadalje Vam želim veliko energije v borbi z, "mlini na veter". Lepo pozdravljeni

  • #2

    korrok456 (Monday, 19 March 2018 04:56)

    Na vašem mestu bi me bilo močno močno sram. Komaj čakam, da nekomu prekipi in vas prijavi na zdr. inšpekcijo ali pa celo ovadi. Vaša knjiga je lažnjivi plagiat. :D
    Veliko sreče vam želim v prihodnosti, saj jo boste resnično potrebovala.

  • #3

    Daška (Tuesday, 27 March 2018)

    Aja in če je imel od otroka oče 15 let epilepsijo cepite otroka in postane alergičen na vse možno in še za povrh dobi dermatitis zaradi cepljenja!!!
    In otroka z dermatitisom, ki je alergičen na piščanca hočete cepiti s cepivom katero vsebuje piščanca!!! To je za vas normalno??